Konmari, ali kaj mi je tega treba bilo

No pa sem podlegla glasu množice. Hvala bogu, da ne v igranju neumnosti ala Pokemon Go, ampak v uporabi metode Konmari. To je metoda s katero naj bi se znebili krame v našem življenju. Poguglajte, sem preveč naveličana, da bi razlagala za kaj se gre. V prvi vrsti pa gre za to, da si izbereš nekaj, jaz sem si npr. oblačila in vse predmete te vrste zmečeš iz omar, tudi izpod postelje, kjer so spravljene zimske stvari npr.  Nato razdeliš po kategorijah (hlače, majice....) in nato za vsak kos premisliš ali ti je še prav, če si ga v zadnjem letu oblekel, bla bla bla

Skratka, cel point zadeve je, da ugotoviš, da si ubistvu en velikanski hrček, ki ima 5 enakih trenirk, 10 enakih majc, 15 reklamnih majc od zavarovalnic in podobnega sranja, ki jih reeeees nikoli ne oblečeš, ker imaš pač vsaj 10 majc viška na kupu tistih talepših. In začneš metat. En kup za v smeti, eden za podarit. In se veča in veča. In na koncu ti ostane v omari malce manj kot prej, ampak tisto vsaj nosiš.

Kaj od tega je najbolj brutalno? Ne zavedanje, da mogoče večina nakupov na razprodajah ni preveč posrečena, ker je glavnina kupa "to go" sestavljena prav iz teh kosov, ampak kruta resnica, da tista obleka, ki čaka "da izgubiš ene pet kil in ti bo spet prav" najbrž tega lepega dne ne bo nikoli dočakala, oziroma če že, boš -5 proslavila s kakim novim kosom in ne z nekim zdaj že "vintage" artefaktom iz omare :D

In kaj je največje prekletstvo te metode? Da razen, če nimaš ogromne garderobne sobe, ali pa prostorne sobe/stanovanja, boš imel bombo še kak dan po pospravljanju. Ne samo, da ti vzame kar krepko popoldne, da vse presortiraš, ampak tudi za vso to količino oblek ni najlažje najti prostora, ko jih kupčkaš in tako se vmes najprej znajdeš v takšnem kaosu, da komaj hodiš. Ampak, ko vse najde svoje mesto, pa doživiš popolno razsvetljenje in harmonijo bivanja. Baje. Jaz še čakam.

Ko mene več ne bo...

1. november, Dan spomina na mrtve, ni le praznik spomina na tiste, ki smo jih imeli radi in jih v fizični obliki ni vel z nami. Je tudi čas, ko se veliko ljudi sprašuje o minljivosti, o smislu življenja, njegovem koncu in o tistem potem. Kam gre nekdo, ki nam je bil ljub, ko zapusti ta svet. Kaj ostane? In kaj bo ostalo za nami?

Ravno zaradi tega vprašanja sama nimam preveč rada praznika, ki ga obeležujemo danes. Vse preveč smo ljudje pozabili na tisto, kar človek v resnici je, oziroma kar je bil. Osredotočamo se na grobove, ki niso nič več kot spomenik telesu, ki je v času življenja nosilo nekaj veliko večjega od sebe. Na grobove polagamo na tone cvetja in sveč in s tem polnimo blagajne ljudi, ki na ta račun dobro zaslužijo. Pozabimo pa na tisto, kar je naš bližnji v resnici bil. Ne telo, ki zdaj počiva. Duša, misli, dejanja, ki delajo vsakega od nas takšnega kot je.

Slavko Ivančič v znani pesmi lepo pove: 

Ko mene več ne bo
bo smeh otrok ostalin našel se bo kdo,ki te bo še poznal,ko mene več ne bo.

Nihče od nas ni nenadomestljiv. Vsi smo minljivi, Vsak od nas bo nekoč zaključil bivanje na tem svetu. Svet se bo vrtel dalje in se ne bo niti za hipec ustavil, ker bo pač nek nepomemben nekdo nehal bivati na njem. Zato je pomemben čas, ki ga preživimo na tej naši Zemlji. Napolnimo ga z lepimi spomini, lepšajmo življenja ljudem, spremenimo in rešimo kakšno življenje. Naša zapuščina niso materialne stvari, naša zapuščina so spomini, ki jih bomo zapustili ljudem, ki nas imajo radi. In kot je zapisal Robin Sharma; Don't live the same year 75 times and call it a life. Ne podoživite enakega leta 75x in ne recite na koncu temu življenje. ŽIVITE!

Zato se ta dan predvsem SPOMINJAJTE svojih dragih, ki jih več ni. Prelistajte kakšen album s fotografijami, spomnite se kakšne zabavne zgodbice, nasmejte se. Ta praznik naj ne bo praznik smrti, ampak praznik življenj tistih, ki jih več ni. Nekdo, ki smo ga imeli radi, pravzaprav nikoli ne umre, ampak živi za vedno v naših srcih in v našem spominu. 

Tujega nočemo, svojega ne damo?

Po drugi svetovni vojni je Tito uporabil svoj slavni rek: Tujega nočemo, svojega ne damo. Le tega se velikokrat spominjamo in ga uporabljamo tudi Slovenci. V zadnjem času še posebej postaja aktualen, ko se mnogi spopadajo s strahom pred islamizacijo Evrope. Res prihaja čas trka dveh različnih kultur, zanimivo pa je, da na drugi strani na ščitenje "svojega" tako zelo z lahkoto pozabimo ob pojavu amerikanizacije. Pomislimo no malo, ali ni ameriški stil življenja že povsem zasidran v naših navadah?

To da se pojavljajo valentinovo in ostali "prazniki" me sicer niti ne moti, da pa ob prihajajočem prazniku, Dnevu reformacije, nihče ne ve, da praznik sploh prihaja, ker so okupirani z nočjo čarovnic, pa se mi zdi družbeno, politično in moralno sporno. Noč čarovnic, oziroma bom rekla kar Halloween ker se večina trgovcev, ljudi, podjetij, tudi prevajat več ne potrudi, je že zasedla trgovske police in tudi miselnost Slovencev. Kamor pogledaš je ponudba z bučami, čarovnicami, plakati za Halloween žure ipd.

Kdo še ve, za kaj se sploh gre pri Dnevu reformacije? Kdo svojim otrokom kaj pove o Trubarju? Kdo se morda vsaj usede tisti dan in prebere kakšno stran iz knjige slovenskega avtorja saj, hej, brez Trubarja tudi slovenske knjige ne bi bilo in slovenske pisane besede.

Trubar je živel in delal po svojem vodilu STATI INU OBSTATI. Te besede nas nagovarjajo k duhovni neomajnosti, katere Slovencem dandanes manjka.

V Brižinskih spomenikih, še v času pred Trubarjem, lahko zasledimo:

Če bi ded naš ne grešil, bi mu na veke bilo živeti, starosti ne prejeti, nikoli skrbi imeti, ne solznega telesa, temveč na veke bi mu bilo živeti.

Naši vnuki, bodo lahko hudo objokovali dejanja svojih dedov, kajti za morebiten propad slovenstva ne bo kriv ne islam, ne Amerika, ne nihče drug. Ne iščimo izgovorov drugje. Za propad slovenstva bomo krivi mi, ki tako z veseljem sprejmemo vse tuje in zavržemo svoje. Ne rabimo zaničevati tuje, ne rabimo tujega preganjati. Kar rabimo je zdrava mera domoljubja in prepričanja v svoje korenine in v svojo tradicijo, da ne bomo več dovolili, da nam nekdo drug vsili svoje navade in svoje tradicije.

Pa lepo praznovanje dneva reformacije vsem skupaj!

S terena...

Mislila sem, da o beguncih ne bom pisala, ker mi gredo večne debate in enostranska črno bela mnenja o tem res že na živce. Glede na to, da sem članica prostovoljne ekipe prve pomoči, ki je civilne zaščite naše ljube države in, ki je in bo vpoklicala ob vsaki večji krizi, pa sem dobila priložnost sama od blizu videti stanje na meji. 

Dejstvo je, da je celotna zadeva plod napak storjenih s strani več ljudi, držav, organizacij. Tako ne bi smelo biti. Veliko ljudi v reki tako imenovanih beguncev, ne bi spadalo v to skupino. Ti ljudje se pritožujejo, zganjajo nemire. Po besedah enega od policistov je potrebno le kakih 5 nemirnežev na več sto ljudi, pa je cela pi**rija. POLICIJA IN VOJSKA se izredno trudita. Vsi smo se tam počutili varne, nikogar ni rabilo biti strah. Delajo dolge izmene, svoje družine komaj kaj vidijo, pa še vseeno delajo s potrpljenjem in tudi z dobro voljo. 

Pričevanja prostovoljcev, ki so imeli solze v očeh in cmoke v grlih, bi rahlo obsodila. Dejstvo je, da begunci niso v hotelih, res nimajo vsega luksuza ki ga imamo mi, res so veliko na prostem, res so veliko brez hrane. Skoraj vsi so prehlajeni, premraženi, utrujeni. AMPAK to ni problem, ki smo ga napravili mi, čeprav smo ga primorani reševati. Z ekipo prve pomoči smo po starem sistemu oddelali le osemurno izmeno, pa vam povem, da smo bili deležni čisto vsega možnega. Ubogi so najmanjši otroci ki so slabo oblečeni, lačni,ker mame nimajo več mleka, velikokrat pa so prav ti izkoriščeni zato, da bi starš z otrokom šel ven iz ograje, ali pa dobil prednost. Tudi pri deljenju hrane se otroke velikokrat izkoristi, da gredo večkrat iskat, to pa seveda nikamor ne pelje, ker je logično da pri tisočih ljudi, ne sme prihajati do podvajanja in deljenja hrane brez sistema in po merilu kdo se ti "smili" 

Prostovoljci, ki se jim ljudje smilijo, bi morali ostati doma. Tudi jaz sem empatičen človek, otroke imam rada, takšne in drugačne in tudi mnogo begunskih otrok sem pobožala in se jim nasmehnila, vem pa, da so žrtev sistema, mogoče nespameti svojih lastnih staršev in, da enostavno ne gre delit hrane in drugih dobrin kar tako vse povprek, ker jih prihaja še mnogo. Videla pa sem tudi drugo plat. Da so otroci tam nekje pri petih, šestih letih že naučeni izkoristiti situacijo, goljufati. 

Vojska in policija z vsemi delata izredno spoštljivo in se trudijo ohranjati vsaj nekaj udobja za vse, vendar v tej situacijo to pač ne gre bolje kakor je. In če bo zgorel še kak šotor bo še slabše, če pa morda ne bi, bi pa bil kakšen več pod streho... V isti skupini beguncev pač najdeš takšne in drugačne. Tiste, ki kričijo NO SLOVENIA in se zaletavajo v ograjo in tiste, ki ti vzamejo metlo iz rok in pomagajo pospravljat, ki prinesejo čisto hrano, ki jo najdejo nazaj, da jo daš komu drugemu, ki rečejo thank you... Ampak takšnih je bilo žal manj kot prvih. 

V razprave kaj je prav in kaj ne se ne bom spuščala, imam svoje mnenje, vendar sem ga pustila doma, saj sem šla pomagat ljudem, prav tako pa tudi našim ekipam pri vzpostavljanju reda na mejah. Morate se zavedati, da je vojska in policija dol v prvi vrsti ZARADI SLOVENIJE, da ne uide vse izpod nadzora in da dejansko niso ogroženi okoliški prebivalci. In prav tako so tudi zdravstvene službe in ekipe prve pomoči dol tudi zato, da se zajezi izbruh kakšnih hujših bolezni. 

Bi bilo pa zelo lepo, če bi mediji nehali napihovati zgodbe z ene in druge strani, predvsem pa, če bi nehali gledati na vsak napačen korak naših ekip. Zavedajte se, da se vsi trudijo po najboljših močeh, a ko tečeš proti triažnem prostoru s skoraj nezavestnim dojenčkom v rokah in nekdo za tabo kriči "WHERE IS YOUR HUMANITY," ko daš otroku jabolko in ga dobiš v glavo, ko si v službi 12 ur in poslušaš zmerjanje in kričanje nate... Verjemite da pride tudi trenutek slabosti, oziroma da vsakemu pripada tist trenutek slabosti, ko se postavi za SVOJE pravice in zahteva nekaj SPOŠTOVANJA tudi zase. Verjamem, da imajo tudi begunci pravico do trenutkov slabosti, a verjemite, kmalu postane jasno, da verbalno (in včasih tudi fizično) nasilni niso tisti, ki so šli s hudih razmer. Tisti, ki so ušli vojnim grozotam, so zadovoljni s hrano, so zadovoljni z odejami, razumejo, da jih je veliko zadaj, rečejo hvala... Tisti ostali pa... 

Zakaj je v medijih tako malo zgodb z druge strani? Zakaj se vsaka izjava nekoga, ki je do dogajanja bolj kritičen, takoj izbriše ali pa se na posnetku s terena ne objavi? Zakaj se objavi posnetek prostovoljke, ki kriči, da je dogajanje takšno kot genocid, ker ji niso dovolili delit dodatne hrane? Zakaj nihče ne pove, da je najbrž ta gospa prišla do ograde s 1000 ljudmi s štirimi sendviči? Zakaj ne povedo, da je skoraj prišlo do stampeda, ko je neka gospodična začela delit cigarete čez ograjo? 

Nekateri ljudje so res reveži in predvsem otroci res niso nič krivi, je pa potrebno v takih primerih pustiti čustva doma in uporabiti pravo mero zdrave pameti. In potrebno je pogledati predvsem nase. Na našo varnost, na varnost naše države. V DOBRO VSEH.

Idioti.

Po slovenskih cestah se vsakodnevno vozi precejšnje število idiotov. Statistike, ki bi nam podala to, za duševni mir državljanov vrlo pomembno informacijo o tem, kolikšno to število dejansko je, najbrž nikoli  ne bomo izračunali. Namreč, na vprašanje, če se imaš za idiota sam, bi najbrž vsi odgovorili nikalno, za večino soudeležencev v prometu pa zagotovo pritrdilno.

Idiotizem na cesti je relativna zadeva, saj med nami ni junaka, ki ne bi še nikoli naredil kakšne bedarije. Tudi sama jih kdaj počnem, včasih čisto ponesreči, iz  utrujenosti, raztresenosti, zamišljenosti, redkokdaj iz objestnosti.

Danes sem doživela enega od bolj idiotskih obnašanj za volanom. Gospa, starejša, najbrž čez 60 let, oziroma je vsaj zgledala tako, v rumeni Nissan Micri je za mano vozila že od nakupovalnega središča. Opazila sem jo že v prvem rondoju. Na uvozu v rondo je čakala mlajša ženska, ki se je med vožnjo pač pogovarjala po mobilnem telefonu. Gospo za sabo sem opazila ker je tej ženski, ki ni imela na njo samo praktično nobenega vpliva in nobene zveze z njo, besno žugala s prstom. Že takrat sem se vprašala, kako slab dan moraš imet, da si vzameš tisti čas in živce in se ukvarjaš s takimi bedastočami. Nato je ženska, z izredno slabovoljnim in na pogled nič kaj prijetnim izrazom na obrazu, vozila za mano še nekaj kilometrov, ko smo prišli do semaforja z rdečo lučjo. Ker je bil pred semaforjem železniški prehod z rampami, sem počakala kakih 20m za zadnjim avtomobilom pri semaforju, PRED RAMPO. Mar ni to nekaj logičnega? Če pride vlak si res ne želim a) da sem na tirih, b) da se znajdem ujeta za rampo in c) da se rampa zapre na streho mojega avtomobila. In ta gospa, blond gospa, stara približno 60+ let v rumeni Nissan Micri, je takrat zadaj čisto ponorela. Hupala, mahala z rokami, jaz pa sem ji v odgovor.... prijazno pomahala. Takrat šele se ji je odpeljalo in, ko se je prižgala zelena luč je bušnila mimo mene na levi pas in mi kazala z roko, češ da sem neumna, nora, karkoli že. Človek res ne ve ali bi se smejal ali jokal, so pa taki trenutki redki, ko mi pade na pamet kak citat iz svetega pisma. Blagor ubogim v duhu, zakaj njih je nebeško kraljestvo. :)

Tej gospe, blond, stari nekaj čez 60 let v rumeni Micri, če se prepozna v opisu, želim vse dobro v življenju, kolikor ga je še ostalo, če se toliko razburja za takšne stvari. V primeru, da se prepozna, jo prijazno povabim, da ji častim par škatlic Persena in tečaj cestno prometnih predpisov. Kar pa se mene tiče, pa se ji zahvaljujem za lep dan, saj sem se ob pogledu na njene mahajoče roke in vse bolj štrlečo naščeperjeno frizuro, res iz srca nasmejala.

Šiujo!

Dvakrat žrtev

Ena od mojih lastnosti, ki je včasih še kar težavna, je ta, da me veliko stvari zanima. Tako zelo zanima, da padem čisto noter. In potem mi za marsikaj pomembnega enostavno zmanjka časa. Ena od tem za katero sem porabila kar nekaj časa, pa tudi kakšen evro, so serijski morilci oziroma psihologija le teh. Zanima me, kaj se v človeku premakne, da se iz človeka spremeni v pošast. Kakšni so morebitni razlogi, da nekdo postane takšna pošast, da muči in pobija druge ljudi brez kančka empatije in obžalovanja. Ali lahko serijskega morilca vzgojiš, ali je zanj že rojen?

Moja polica s knjigami na to temo je kar dolga. Mislim, da imam čisto vso literaturo, ki se jo da na to temo dobit v nekem bližnjem dosegu. Pregledala sem že številne dokumentarce in se že seznanila tudi s strokovnjaki, ki delujejo na tem področju. Lahko torej rečem, da sem se v to temo že kar dobro zakopala.

Bolj in bolj kot odkrivam ta, sicer temačni in nič kaj lep svet, pa odkrivam tudi fenomen, ki se skriva za pojavom serijskih morilcev. Ne vem zakaj, a zločince se izredno rado popularizira. Komaj lahko verjamem, koliko serijskih morilcev se poroči po obsodbi, že v zaporu. Koliko pisem dobivajo. Koliko ženitnh ponudb in koliko žensk jih hodi obiskovat. Enkrat sem že razmišljala prav o tem. Kaj ženske privlači na človeku, ki je posilil in ubil 20 nedolžnih deklet? Nevarnost? Tega nikoli nisem razumela...

Ob popularizaciji morilcev, pa ugotavljam tudi zmanjšanje solidarnosti do žrtev in njihovih svojcev. Zdi se mi, da so žrtve kaznivih dejanj žrtve dvakrat. Prvič, ko se jim zgodi grozota, drugič, ko jih secirajo še mediji. V Slovenskem okolju na srečo ni veliko kriminala teh razsežnosti, a le odprite Slovenske novice in zagotovo je v časopisu vsaj ena zgodba o nesrečnem tem in tem, ki je nesrečno končal tako ali drugače. Ne predstavljam si, da mojemu svojcu nekdo stori nekaj hudega, nato pa še mrhovinarji novinarji koplje po njegovem Facebook profilu, nadlegujejo sosede, znance, sodelavce za izjave o njem in napletajo sočne, srce parajoče zgodbe. Marsikdo to opravičuje kot počastitev spomina na žrtev, ampak resnici na ljubo, se gre pri tem le za polnjenje žepov časopisnih hiš. 

Seveda se mi zdi prav, da se žrtev tudi omeni in res si bolj zasluži govora o njej, kot pa nekdo, ki ji je storil nekaj hudega. Moramo pa potegniti mejo med tem, kaj pomeni zadoščenje za svojce in kaj odpiranje novih ran.

V nekaterih primerih, žrtev nima te "sreče" da bi umrla, lahko pa vseeno izgubi življenje. Če ne veste kaj mislim, le pomislite na Natascho Kampusch. 8 let v ujetništvu, posiljena, tepena, lačna. Elizabeth Frtzl. 24 let v ujetništvu. Posiljena. Tepena. Lačna, Rodila 7 otrok. In takšnih primerov je žal še več. Natascha Kampusch se je sama odločila povedati svojo zgodbo, napisati knjigo. A takoj po njenem pobegu iz ujetništva je bila že na vseh naslovnicah, po poročilih. Njen obraz od tistega dne naprej nikoli več ne bo eden v množici. Je bila izbira torej res njena, ali je le želela, da resnico pove sama? Življenje, kakršnega lahko živimo ostali, bo zanjo zaradi prepoznavnosti, zaradi izgubljenih let in grozne življenjske izkušnje, za vedno izgubljeno.

Po ogledu dokumentarca o Josefu Fritzlu sem ostala brez besed. Najprej zaradi vsega kar je počel. Nato pa zaradi izredno korektnega in k zaščiti žrtve naravnanega odnosa Avstrijske policije. Da, obstajajo fotografije Elisabeth izpred ugrabitve, a po njeni izpustitvi se o njej in otrocih, ki jih je v ujetništvu rodila, ne sliši več ničesar. Avstrijske oblasti so jim priskrbele novo identiteto in jim v oddaljeni, neimenovani vasici priskrbele novo življenje. Ne obstaja niti ena fotografije na nje, ne otrok in vsi skupaj lahko živijo najbolj normalno, kot po takšni izkušnji pač lahko. 

In to je tisto, česar bi se morale novinarske hiše zavedati. Tudi pred hišo družine Fritzl je taborilo tudi do 800 novinarskih ekip. Želeli so slike žrtev, želeli so zgodbe, želeli so nekaj sočnega, nekaj kar se bo prodajalo. Na koncu so morali prodati zgodbo o poosebljeni zlobi, Josefu Fritzlu in o pogumni hčerki, ki je preživela 24 let v ujetništvu in, ki je zdaj dobila novo priložnost. In to je bilo vse. Želimo si lahko, da bi se oblasti v večih primerih znale obnašati popolnoma v prid žrtvi. Da žrtev, ne bi to po odrešitvi postala še enkrat. 

morAm, morEm, želim!

Sama zase lahko brez večje samohvale rečem, da je veliko stvari, ki jih morEm dobro opraviti. Morem narediti kakšno dobro fotografijo, dobiti kakšno dobro idejo, uporabiti svoje organizacijske sposobnosti, skuhati kaj dobrega... To so stvari, ki jih morem narediti. Ki jih zmorem. Ki jih lahko.

Na drugi strani je tudi mnogo stvari, ki jih želim početi. Želim hodit v naravo, delat z otroci, se ukvarjati s tem in onim.

Med tema dvema množicama pa obstaja tudi presečišče, ki združuje stvari, ki jih morAm početi. Moram hoditi v službo in tam delati z otroci. Nič hudega, kajti to je stvar, ki jo zmorem in, ki jo želim počet. Moram plačati položnice. Tudi nič hudega, kajti zaenkrat to morem storiti, pa še rada imam dobrine, ki jih s tem plačam.

Je pa nekaj stvari, ki so samo v množici "MORAM." To so stvari, ki mi povzročajo težave, ki mi ne gredo dobro od rok, ki me niti ne zanimajo, niti jih ne želim počet, a jih preprosto moram. In to so stvari, ki mi vzamejo ogromno časa, ki vzamejo tudi nekaj živcev in prinesejo kakšno slabo voljo. Vsak ima v življenju kaj takšnega. Marsikomu v to kategorijo spada tudi služba in srečo imam, da počnem nekaj, kar me veseli in v čemer sem (vsaj upam) tudi dobra. Srečo imam, da se kupček stvari v množici "MORAM" vse manjša. Do takrat pa bo najbrž nastala še kakšna gubica, pa kakšen žulj od tipkanja. :)