Vi kar svojga desca rihtajte!

Nedolgo tega sem naredila tečaj prve pomoči za bolničarja. Za večino tečajnikov formalnost za potrebe službe, zame pa izbira s strani mojega gasilskega društva. Stvar me ni odbijala, da bi me prav dosti pritegnila pa tudi ne. Potem pa smo začeli. In me je potegnilo! Tako zelo, da sem po opravljenem tečaju na seznam svojih dejavnosti dodala tudi vaje in tekmovanja iz prve pomoči. Z vajami smo komaj dobro pričeli, sem pa od takrat ves čas vsaj v stiku s tem področjem.

Kot pri vseh podobnih zadevah sem seveda upala, da mi pridobljenega znanja izven tekmovanj ne bo potrebno nikoli uporabiti, ampak ne. Na poti iz službe danes opazim na zelenici za cesto na tleh ležečo osebo, na pol golo. Zavijem v stransko ulico, parkiram. Kakih 20 metrov od gospoda stojita dva človeka.

Jaz: "A je gospod v redu?"
Gospa: "A ga poznate?"
Jaz: "Ne, ampak mu bo treba pomagat, a ne?"
Gospa: "Aha, potem naju ne rabite več."

In sta šla. Najbrž sta imela opravke, vsaj ustavila sta se. In pristopim. Hmmm.... Varno zame je, videti ni nobenih večjih poškodb, gospod je na pol gol, podelal se je, na prvi pogled najbrž prevelika količina kakšnih opojnih substanc. Lahko pristopim bližje.

"Gospod. Gospod ali ste v redu?" Nič... Porukam za ramena. "Gospod ali ste v redu?"

"Ja, ja vse je v redu. Vse."

"Gospod, pomoč bo treba poklicat! Kaj se vam je pa zgodilo?"

"Nič ni treba, bom jaz malo odležal tule."

"Gospod, goli ste!"

"Kaj?"

"Nagi ste! Dajte se poskusit malo pokrit. Bom poklicala pomoč. Ali ste kaj pili?"

"Nič nisem pil, pustite me pri miru. Svojga desca doma rihtajte! Jaz ne bom zaradi vas plačeval kazni."

"Poslušajte gospod, nobene kazni ne boste plačevali, ampak niste v redu. Bom poklicala pomoč, dobro?"

In kličem na 112. Vežejo na našo reševalno in tam so že prejeli nek klic, ampak najbrž kakšnega s petdesetih metrov. Povem kaj v resnici je z gospodom, da je tudi malce potolčen. Zagotovim, da ne leži sredi ceste in, da bom počakala dokler ne pridejo. Super. Uf, pa je tahujše mimo. Prihajajo.

Potem pa se naš junak spravi pokonci. Do prihoda reševalcev, do česar je minilo mislim, da manj kot dve minuti, sva izvajala en zanimiv ples. On po sredi ceste, jaz po pločniku mahala in ustavljala promet. Nato spet pride na pločnik in se napoti proti glavni cesti. Ker pač nisem želela, da ga reševalci prejmejo v kakšnem drugačnem stanju kot je bil sprva, sem se pač postavila med njega in cesto. Po tem, ko mi je gospod podelil en kup nasvetov kako naj svojega moža doma rihtam ne njega in, ko me je steral v vse možne reproduktivne organe, so prišli reševalci.

Kako se je zadeva odvila dalje ne vem, sem pa mirnejša kot bi bila, če bi peljala mimo. In čisto z lahkoto bi. Na daleč se je videlo, da najbrž stanju botruje alkohol in pred tem imamo mnogokrat predsodke. Poleg tega je bil gospod v res klavrnem stanju. A zapomnite si. Ni vedno tako kot je videti in tudi zgodba tega gospoda je lahko povsem drugačna, kot sem razbrala jaz. Morda sem mu s posredovanjem res nakopala prej kakšno nevšečnost, vendar imam vsaj jaz mirno vest, predvsem na podlagi tega čemur sem bila priča, ko je gospod vstal.

Prvo pravilo prve pomoči in na splošno skrbi za soljudi je pač, da ne hodimo mimo, da se ustavimo in preverimo stanje. Morda bom pa jaz jutri nekje izgubila zavest in bodo ljudje hodili mimo, ker kdo bo pač rihtal pijano mularijo. Vsak človek je pač v prvi vrsti ČLOVEK.

Pa srečno!