Ko mene več ne bo...

1. november, Dan spomina na mrtve, ni le praznik spomina na tiste, ki smo jih imeli radi in jih v fizični obliki ni vel z nami. Je tudi čas, ko se veliko ljudi sprašuje o minljivosti, o smislu življenja, njegovem koncu in o tistem potem. Kam gre nekdo, ki nam je bil ljub, ko zapusti ta svet. Kaj ostane? In kaj bo ostalo za nami?

Ravno zaradi tega vprašanja sama nimam preveč rada praznika, ki ga obeležujemo danes. Vse preveč smo ljudje pozabili na tisto, kar človek v resnici je, oziroma kar je bil. Osredotočamo se na grobove, ki niso nič več kot spomenik telesu, ki je v času življenja nosilo nekaj veliko večjega od sebe. Na grobove polagamo na tone cvetja in sveč in s tem polnimo blagajne ljudi, ki na ta račun dobro zaslužijo. Pozabimo pa na tisto, kar je naš bližnji v resnici bil. Ne telo, ki zdaj počiva. Duša, misli, dejanja, ki delajo vsakega od nas takšnega kot je.

Slavko Ivančič v znani pesmi lepo pove: 

Ko mene več ne bo
bo smeh otrok ostalin našel se bo kdo,ki te bo še poznal,ko mene več ne bo.

Nihče od nas ni nenadomestljiv. Vsi smo minljivi, Vsak od nas bo nekoč zaključil bivanje na tem svetu. Svet se bo vrtel dalje in se ne bo niti za hipec ustavil, ker bo pač nek nepomemben nekdo nehal bivati na njem. Zato je pomemben čas, ki ga preživimo na tej naši Zemlji. Napolnimo ga z lepimi spomini, lepšajmo življenja ljudem, spremenimo in rešimo kakšno življenje. Naša zapuščina niso materialne stvari, naša zapuščina so spomini, ki jih bomo zapustili ljudem, ki nas imajo radi. In kot je zapisal Robin Sharma; Don't live the same year 75 times and call it a life. Ne podoživite enakega leta 75x in ne recite na koncu temu življenje. ŽIVITE!

Zato se ta dan predvsem SPOMINJAJTE svojih dragih, ki jih več ni. Prelistajte kakšen album s fotografijami, spomnite se kakšne zabavne zgodbice, nasmejte se. Ta praznik naj ne bo praznik smrti, ampak praznik življenj tistih, ki jih več ni. Nekdo, ki smo ga imeli radi, pravzaprav nikoli ne umre, ampak živi za vedno v naših srcih in v našem spominu.