Naključja

Včasih si priča takšnemu naključju, da komaj verjameš, da ni zadaj nekaj, ali nekdo, ki se je z vsem skupaj poigral. Pravkar sem prebrala članek o najbolj nenavadnih naključjih v zgodovini. Na primer, moški, ki je v življenju bil udeležen v petih strelskih dvobojih, a nikoli izstrelil niti naboja. V prvih štirih primerih, se je nasprotnih zgrudil in umrl naravne smrti še preden sta pritisnila na sprožilec, v petem se je to zgodilo njemu samemu. In na primer Mark Twain, ki se je rodil leta 1835, ko so prvič opazili Haleyev komet, je leta 1909 napovedal, da se bo komet naslednje leto spet pojavil in, da pričakuje, da bo odšel z njim. In to se je tudi zgodilo.

Skratka, naše življenje je prepleteno z naključji, ki v nas vzbujajo dvom o tem, ali smo res sami, ali pa nam življenje kreira nekaj višjega. Tudi, če pustimo prepričanja, takšna in drugačna, na strani, se moramo strinjati, da se nam včasih zazdi, da smo le figurice v računalniški igrici in, da nekdo s tipkami upravlja s tem s kom se boš srečal in kdaj se bo kaj zgodilo. Nekaj kar je odločalo o tem, da je lastnik podjetja Herseys, ki izdeluje slavne čokoladice, moral še na en sestanek in zamudil vožnjo s Titanikom. Nekaj, kar je povzročilo, da je znanca tako žulil pancer, da je moral zamuditi vožnjo z gondolo, ki je kasneje zagorela in ubila vse uporabnike. In pa v drugi smeri, da je znancu telefon iz žepa padel v edini kozarec s pivom na vseh 100 mizah pod šotorom, ko smo pospravljali prizorišče po veselici. Včasih se moramo res nasmejat temu, kako se naključja poigrajo z nami. 

Meni se je ravno ta teden zgodilo nekaj podobnega. 100 metrov od tam kjer delam, je osnovna šola. Ko sem prihajala v službo sem na parkirišču na tleh opazila zvitek. Odvijem ga in je bil lep, otroški plakat o srednjeveških mestih. Pomislila sem na ubogega otroka, ki je očitno vložil v nalogo veliko truda. Ampak kam naj to nesem? Je bolje če pustim tam, če pride iskat? Nakar pogledam podpis in plakat je bil last znančeve hčerke. Edine učenke (no razen njene sestre) te šole, ki jo poznam. Poklicala sem očeta, ta učiteljico in deklica je prišla po plakat, vsa vesela, ker je imela še isti dan govorni nastop. In če to, da od 50 zaposlenih pri nas, jaz najdem plakat edine od 500 učencev, ki jo poznam, pač mora biti srečno naključje.