Mislim, da je zasvojenost z internetom in mobilnimi telefoni sodobna vrsta suženjstva. Postanemo sužnji družabnih omrežij, informacij, konec koncev tudi službe. Čeprav svojo službo obožujem, se včasih vprašam, če moram prebrati službene mejle prav tisti trenutek, ko zapiska obvestilo na mobitelu. Moj pametni telefon mi sicer izredno olajša delo, tako kar se tiče službe, kot društev v katerih sem aktivna, a po drugi strani prinaša dodatno breme. Zalotila sem se že, da sem na mejl odpisovala sredi noči, saj me je pisk zbudil in se mi je zdelo nujno takoj podati povratno informacijo. ZAKAJ??? Komu bo pomagal odgovor na sporočilo sredi noči? Poleg tega pa z nenehno dosegljivostjo ljudi tudi navadiš na to, da si vedno dosegljiv. Kar pomislite; vsi imamo kakšnega prijatelja, ki se nikoli ne javi na telefon in se nihče ne ukvarja s tem kaj preveč. Pošlješ mu SMS in je zadeva rešena. Če pa ne dobiš nekoga, ki se sicer vedno javi, je pa zadeva takoj drugačna. Enako je v službi. Če nekdo nima doma interneta je popolnoma razumljivo, da se popoldne ne bo ukvarjal s službenimi mejli, medtem pa, če jaz spregledam kak služben mejl, čeprav ta pride izven delovnega časa, pa je zadeva vse prej kot razumljiva.
Zadnje čase se vse več rekreativno ukvarjam s športom, predvsem s pohodništvom in občasnimi vadbami. Ko sem zunaj večkrat popolnoma pozabim na mobilni telefon, morda naredim kakšno fotko, včasih niti to ne. Začelo se mi je dogajati tudi to, da po napornih dnevih v službi, katerih se v zadnjem času ni manjkalo, telefon pustim kar v torbici in nazadnje sem to ugotovila šele zvečer. In veste kaj? Svet se ni podrl! Kdor me je klical mi je pustil še sporočilo, ta pa so počakala do zvečer.
To me je izučilo, da skoraj nikoli ni nič tako nujno, da bi moral to izvedeti prav tisti trenutek. Zato bo najbrž moja številka še kdaj nedosegljiva.
Ni komentarjev:
Objavite komentar