Just keep swimming

Letošnja pomlad pa res ubija. Poleg tipične spomladanske utrujenosti so se nakopičile še nekatere neodložljive obveznosti in pod pritiskom vsega skupaj imam včasih res občutek, da se utapljam. Eden izmed mojih problemov je, da si vedno postavljam tisoč in en cilj in se spuščam v dejavnosti, ki so zame čisto nove in je še toliko težje potem vse skupaj dobro izpeljati, oziroma izpeljati to z minimalnim vložkom energije. Poleg tega pa sem še perfekcionist, no ja... vsaj večinoma in hočem vedno narediti "tako kot je treba," to pa lahko kar precej načne moj urnik, živce in vse kar paše zraven.

Letos zaključujem še z zadnjo študijsko obveznostjo, grande finale, ki mi je ostal čisto po svoji krivdi. Res sem imela nekaj zapletov pri sami birokraciji in organizaciji dela, preden se je to sploh začelo, zdaj pa imam že eno leto ves možen čas in mečkam. Oziroma sem mečkala, zdaj pa finiširam, ko mi voda teče v grlo. Poleg tega sem si nakopala še novo veselje; tekmovanja in vaje iz prve pomoči, ki so sicer ena zelo svetla točka v mojem urniku, a vseeno... Dan ima le 24 ur, kajne? Poleg tega finiširamo še s predstavo.. Aja, pa v službi tudi skušam bit dosledna in delat dobro, fajn a ne?

Skratka, vse skupaj je pripeljalo do tega, da te dni gladko pozabljam na zadeve. Sicer se jih spomnim zadnji hip in nato hitim in urejam zadeve, a vseeno. Ves čas mi nekaj visi nad glavo in upam, da se bom uspela toliko zbrati, da končno dokončam ta nujne stvari in se posvetim tistim, ki so mi veliko ljubše.

Vem, da bo vse uspelo čisto tako kot mora in, da bom v zadeve vložila vso razpoložljivo energijo in upam, da požela tudi željen rezultat. Vseeno se moram včasih prav zavestno ustaviti in si reči: Just keep swimming! Kaj drugega pa mi preostane, kajne? :)