Ime... rože?

V zadnjem času sem se dokaj uspešno izogibala pogovorom o družinskem zakoniku. To je pač tema, pri kateri razumem tako tiste, ki so za, kot tiste, ki so proti. Je bil pa eden od mojih komentarjev na argument, da bi imeli otroci istospolnih staršev uničeno otroštvo ta, da bi bilo potrebno potem sprejeti tudi zakon (ki v nekaterih državah obstaja!), ki staršem prepoveduje, da bi otroke poimenovali kot karkoli jim pač pade na pamet. Zdi se mi pač, da otroku ne bi smelo biti ime ne Nutella, ne Pampers in niti Anus. Ja, vsi primeri so resnični. Včasih skoraj ne veš; je to ime otroka, živali, kraja, morda rože? :D

Tudi sama imam, oziroma sem imela, nenavadno ime. od leta 1980 - 1990 se nas je v Sloveniji rodilo 69 Ajd. To se pravi, da bi vse Ajde iz tega desetletja spravili na en avtobus, pa še manjši kombi zraven. A veste kako malo je to??? Temu primerni so bili tudi odzivi na moje ime. Bilo je kar nekaj zbadljivk in v nekem obdobju sem svoje ime naravnost sovražila. Dokler nisem šla v srednjo šolo, kasneje na faks in spoznala vse več ljudi, ki se jim je ime zdelo lepo. Pravzaprav se je ime zdelo nenavadno samo kolegu, ki mu je ime Jara (oprosti, tu nisem mogla biti anonimna :) ), ampak sva se čisto lepo zmenila, da kakor se njemu, zamejcu, zdi čudno moje ime, tudi njegovo meni ni najbolj navadno. In zadeva je bila rešena. Danes, ko tole pišem, je po podatkih statističnega urada Slovenije v tej naši lepi deželici 2253 Ajd. Ime se trenutno uvršča na 119. mesto po pogostosti, od leta 2001 do 2013 pa je po pogostosti med novorojenimi deklicami na 20. mestu. Si predstavljate???

Ravno zaradi tega, ker se trendi spreminjajo, se nerada opredelim glede imen, še posebej do tistih, ki so sicer tipično slovenska, pa čeprav malce starejša. Ali pa tipično "južna", če smo že pri tem. Ne pričakujem, da bo družina s koreninami iz kakšne od držav nekdanje Juge dala otroku ime Janez. Priznam, da se mi je zdelo nenavadno, ko je prijateljica dala otroku starejše slovensko ime, a smo se nanj čisto navadili. Tudi, ko sem na pravljični urici v Ljubljani spoznala malega Cirila, je bil kljub temu, da je bil Ciril prav prijeten fantek. Sama otroku najbrž ne bi dala imena Ciril, bi pa z lahkoto imela Ano, Marijo, morda celo Pavlo ali Ivano. Všeč mi je, da se znova pojavljajo imena, kot je Jakob, Jernej in podobna.

Imena, ki mi gredo ekstremno na živce, so amerikanizirana, popačena in na novo izumljena imena, ter slovenska imena z ipsiloni. Vrtci so polni Rijan, Kiar, Tanaj in podobnih imen, pa Tay-ev, May-ev, Žakov ipd. Danes se ne rodi več Lea ali Leja, ampak Leya. Ne rodi se Maks, ampak Max. Sem vprašala enkrat znanca, zakaj pač rabi njegov otrok v imenu ipsilon, pa je rekel: ja a naj bo Janez pa ga bodo v šoli vsi zafrkavali?

Lepo je, da se tudi baza imen nadgrajuje, ko pa bomo prišlo do tega, da bo oseba s tipičnim slovenskim imenom zaradi tega zasmehovana, pa smo res prišli do konca naše narodnostne zavesti. Tudi, če ne želimo otroka poimenovati Franc in Marija (še vedno najpogostejši imeni v Republiki Sloveniji), nam ostane še mnogo lepih slovenskih imen. Meni osebno sta najlepši imeni, rezervirani za nekoč nekdaj, David in Neja (Jerneja). Tolažita pa me tudi najpogostejši imeni prvorojencev v preteklem letu; Eva in Luka.

Včeraj sem v trgovini naletela na tipičen prizor novodobnih mam. Oblečena po zadnji modi, manekenske postave, zadaj deklica v roza tutuju in s kronico na glavi. Mamica pa nonšalantno kliče: Stella Tiara, pridi k meni. Tiara, ja! Sem prav prisluhnila, ko jo je poklicala še enkrat.

Vsak ima pravico otroku dati kakršnokoli ime se mu že zahoče, samo lepo vas prosim, ne vzgajate svoje Stelle Tiare tako, da se bo v  slovenskem vrtcu norčevala iz deklice zato, ker ji je ime Ana, Marija, Ivana ali pa Ajda, v končni fazi.