Ko smo pred kratkim spremljali zgodbo o nesreči francoskega letala, smo se ob pridobivanju informacij o dejanskem vzroku nesreče vsi zgražali nad dejanji kopilota. Njegovega imena namenoma ne bom zapisala, saj sem se do danes skušala izognit te temi. Ne zdi se mi prav in pošteno, da se govori o njem, da se ga popularizira in razglablja o razlogih, ki so ga peljali v to dejanje. Res je, za sabo je imel najbrž težko zgodbo, a ima jo še kdo drug. Marsikdo se razide s partnerjem, trpi za depresijo in drugimi psihičnimi težavami, pa ne stori česa tako gnusnega, kot je s sabo smrt peljati skoraj 150 nedolžnih ljudi. Zato se mi ne zdi pošteno, da ob imenu kopilota spletni brskalnik izvrže na tisoče zadetkov, ob iskanju imena pilota Patricka Sondenheimerja, ki je zaman skušal vdreti v pilotsko kabino in rešiti vse te ljudi, pa je zadetkov občutnejše manj.
V današnji kulturi se rado poroča o slabih novicah, o nesrečah, kriminalu, zločincih. Išče se tisoč in en razlog za to, da bi opravičili dejanje nekoga. In s tem v ljudi vsadili strah. Hudiča, bil je navaden človek, mlad moški, ki ga je pustila punca, pa je to storil? Kaj šele mi lahko stori sosed, sodelavec, kdorkoli od mimoidočih na ulici?
Kljub temu, da se skušam temu tračarskemu podajanju in napihovanju novic izogibati, pa se včasih tudi sama vprašam o svoji varnosti in varnosti svojih bližnjih. Pa ne zaradi grožnje letalskih nesreč, umorov in drugih groznih filmskih scenarijev.
Ob pretiranem strahu in paranoji na eni strani, je vse več brezbrižnosti na drugi strani. Mnogih nič ne zanima varnost niti samih sebe, kaj šele soljudi. Vsak ima trenutek neprevidnosti, utrujenosti, naglice, ko se lahko znajde v nevarni situaciji. Nesreča se lahko zgodi vsakomur. A oseba, ki gre na slepo prehitevat kolono več vozil in le kak meter pred nasproti vozečim vozilom skoči nazaj na svoj pas, med dve vozili, ki sta zaradi njega (na srečo) upočasnili, je zame psihopat. In nič manjši psihopat kot pilot, ki je strmoglavil sebe in skoraj 150 potnikov. Tudi ta oseba ima po mojem mnenju samomorilska nagnjenja, saj drugače njegovih/njenih dejanj ne morem razumeti. In tudi ta oseba bi z lahkoto vzela življenje. Ne le sebi ampak tudi nedolžnemu vozniku, ki je pripeljal nasproti.
Eno je nesreča, nepazljivost, trenutek šibkosti in nesrečen splet okoliščin. Drugo je objestnost. In, če bi izkoreninili slednje in morda ukoreninili malce več skrbi za varnost sebe in soljudi, bi se krvni davek naših cest najbrž krepko zmanjšal.
Ni komentarjev:
Objavite komentar