Zvestoba

V zadnjem času opažam, da ljudje počnemo dve, na isti način nesmiselni stvari:

1. Poosebljamo predmete
2. Razčlovečujemo ljudi

Vsekakor mi je druga stvar veliko manj razumljiva in še posebej sprejemljiva od prve. V preteklem času sem poslušala kar dve predavanji o trgovini z ljudmi in moram reči, da enostavno ne razumem, kako lahko obravnavaš nekoga kot predmet, z njim surovo ravnaš, ga celo prodaš. Pa tudi če se ne ujamemo v okvirje teh skrajnih primerov. Koliko od vas vas je že bilo v razmerju, ko te je nekdo vrednotil s tem kako izgledaš, koliko kilogramov imaš ipd. Ljudje smo pozabili, da človek ni le lupina, tisto kar se vidi od zunaj, ampak predvsem tista mehka sredica; misli, dejanja in vrednote, ki te delajo osebo, kakršna si.

Današnji zapis posvečam bolj prvi točki. Poosebljanju predmetov oziroma navezanosti nanje. Opazila sem namreč, da se izredno hitro navežem na stvari. Nisem človek, ki bi telefon zamenjal takoj, ko pride ven nov model. Ne vržem stran najljubšega puloverja iz osnovne šole (ja sošolci, tist oranžen z visokim ovratnikom), četudi je že zdavnaj odslužil svoje. Še vedno hranim teste in zvezke, vse od prvega razreda dalje.

V teh dneh pa se srečujem s "slovesom" ob katerem mi bo čisto iskreno hudo. Posloviti se bom morala namreč od mojega razpadajočega starega avta. No, tako hudo sicer ni. Razpada res ŠE ne, daleč pa tudi nismo... Mislim, da je avto pri hiši okrog deset let. Vozili smo ga trije od štirih družinskih članov in zadnje nekaj mesecev je čisto moj. Prvi avto, ki ga nisem rabila delit z nikomer. V katerega sem se enostavno usedla in šla. 

Zdaj je čas za menjavo in jutri grem po drugega. Itak, vesela sem, da bom imela nekaj novega, a vseeno mi je kar malo težko. Avto je v vseh teh letih postal prava legenda. Poznam ga do potankosti, vse njegove gibe, dobre in slabe strani. Četudi vem, da je le kup železa, imam občutek kot, da je v njem nekaj živega. Nekaj, kar me je ubogalo, kar me je čuvalo, kar me je kdaj tudi malce frcnilo, da nisem bila prepogumna. 

Konec koncev pa je to avto, ki me je povsod pripeljal varno, ki nas nikoli ni pustil na cedilu. Avto, ki je vozil srečne ljudi (in živali!), ki ni zahteval veliko pozornosti mehanika. In zdaj gre v penzijo. Mislim, da ne bo več prav dosti vozil, morda le posredno, po delih v drugih avtomobilih. Upam, da če bo že še vozil koga, da tudi vnaprej vozi varno in, da me bo tudi novi konjiček varno vozil okrog.

Pa srečno, Baleno! :)