Moja polica s knjigami na to temo je kar dolga. Mislim, da imam čisto vso literaturo, ki se jo da na to temo dobit v nekem bližnjem dosegu. Pregledala sem že številne dokumentarce in se že seznanila tudi s strokovnjaki, ki delujejo na tem področju. Lahko torej rečem, da sem se v to temo že kar dobro zakopala.
Bolj in bolj kot odkrivam ta, sicer temačni in nič kaj lep svet, pa odkrivam tudi fenomen, ki se skriva za pojavom serijskih morilcev. Ne vem zakaj, a zločince se izredno rado popularizira. Komaj lahko verjamem, koliko serijskih morilcev se poroči po obsodbi, že v zaporu. Koliko pisem dobivajo. Koliko ženitnh ponudb in koliko žensk jih hodi obiskovat. Enkrat sem že razmišljala prav o tem. Kaj ženske privlači na človeku, ki je posilil in ubil 20 nedolžnih deklet? Nevarnost? Tega nikoli nisem razumela...
Ob popularizaciji morilcev, pa ugotavljam tudi zmanjšanje solidarnosti do žrtev in njihovih svojcev. Zdi se mi, da so žrtve kaznivih dejanj žrtve dvakrat. Prvič, ko se jim zgodi grozota, drugič, ko jih secirajo še mediji. V Slovenskem okolju na srečo ni veliko kriminala teh razsežnosti, a le odprite Slovenske novice in zagotovo je v časopisu vsaj ena zgodba o nesrečnem tem in tem, ki je nesrečno končal tako ali drugače. Ne predstavljam si, da mojemu svojcu nekdo stori nekaj hudega, nato pa še mrhovinarji novinarji koplje po njegovem Facebook profilu, nadlegujejo sosede, znance, sodelavce za izjave o njem in napletajo sočne, srce parajoče zgodbe. Marsikdo to opravičuje kot počastitev spomina na žrtev, ampak resnici na ljubo, se gre pri tem le za polnjenje žepov časopisnih hiš.
Seveda se mi zdi prav, da se žrtev tudi omeni in res si bolj zasluži govora o njej, kot pa nekdo, ki ji je storil nekaj hudega. Moramo pa potegniti mejo med tem, kaj pomeni zadoščenje za svojce in kaj odpiranje novih ran.
V nekaterih primerih, žrtev nima te "sreče" da bi umrla, lahko pa vseeno izgubi življenje. Če ne veste kaj mislim, le pomislite na Natascho Kampusch. 8 let v ujetništvu, posiljena, tepena, lačna. Elizabeth Frtzl. 24 let v ujetništvu. Posiljena. Tepena. Lačna, Rodila 7 otrok. In takšnih primerov je žal še več. Natascha Kampusch se je sama odločila povedati svojo zgodbo, napisati knjigo. A takoj po njenem pobegu iz ujetništva je bila že na vseh naslovnicah, po poročilih. Njen obraz od tistega dne naprej nikoli več ne bo eden v množici. Je bila izbira torej res njena, ali je le želela, da resnico pove sama? Življenje, kakršnega lahko živimo ostali, bo zanjo zaradi prepoznavnosti, zaradi izgubljenih let in grozne življenjske izkušnje, za vedno izgubljeno.
Po ogledu dokumentarca o Josefu Fritzlu sem ostala brez besed. Najprej zaradi vsega kar je počel. Nato pa zaradi izredno korektnega in k zaščiti žrtve naravnanega odnosa Avstrijske policije. Da, obstajajo fotografije Elisabeth izpred ugrabitve, a po njeni izpustitvi se o njej in otrocih, ki jih je v ujetništvu rodila, ne sliši več ničesar. Avstrijske oblasti so jim priskrbele novo identiteto in jim v oddaljeni, neimenovani vasici priskrbele novo življenje. Ne obstaja niti ena fotografije na nje, ne otrok in vsi skupaj lahko živijo najbolj normalno, kot po takšni izkušnji pač lahko.
In to je tisto, česar bi se morale novinarske hiše zavedati. Tudi pred hišo družine Fritzl je taborilo tudi do 800 novinarskih ekip. Želeli so slike žrtev, želeli so zgodbe, želeli so nekaj sočnega, nekaj kar se bo prodajalo. Na koncu so morali prodati zgodbo o poosebljeni zlobi, Josefu Fritzlu in o pogumni hčerki, ki je preživela 24 let v ujetništvu in, ki je zdaj dobila novo priložnost. In to je bilo vse. Želimo si lahko, da bi se oblasti v večih primerih znale obnašati popolnoma v prid žrtvi. Da žrtev, ne bi to po odrešitvi postala še enkrat.
Ni komentarjev:
Objavite komentar