Idioti.

Po slovenskih cestah se vsakodnevno vozi precejšnje število idiotov. Statistike, ki bi nam podala to, za duševni mir državljanov vrlo pomembno informacijo o tem, kolikšno to število dejansko je, najbrž nikoli  ne bomo izračunali. Namreč, na vprašanje, če se imaš za idiota sam, bi najbrž vsi odgovorili nikalno, za večino soudeležencev v prometu pa zagotovo pritrdilno.

Idiotizem na cesti je relativna zadeva, saj med nami ni junaka, ki ne bi še nikoli naredil kakšne bedarije. Tudi sama jih kdaj počnem, včasih čisto ponesreči, iz  utrujenosti, raztresenosti, zamišljenosti, redkokdaj iz objestnosti.

Danes sem doživela enega od bolj idiotskih obnašanj za volanom. Gospa, starejša, najbrž čez 60 let, oziroma je vsaj zgledala tako, v rumeni Nissan Micri je za mano vozila že od nakupovalnega središča. Opazila sem jo že v prvem rondoju. Na uvozu v rondo je čakala mlajša ženska, ki se je med vožnjo pač pogovarjala po mobilnem telefonu. Gospo za sabo sem opazila ker je tej ženski, ki ni imela na njo samo praktično nobenega vpliva in nobene zveze z njo, besno žugala s prstom. Že takrat sem se vprašala, kako slab dan moraš imet, da si vzameš tisti čas in živce in se ukvarjaš s takimi bedastočami. Nato je ženska, z izredno slabovoljnim in na pogled nič kaj prijetnim izrazom na obrazu, vozila za mano še nekaj kilometrov, ko smo prišli do semaforja z rdečo lučjo. Ker je bil pred semaforjem železniški prehod z rampami, sem počakala kakih 20m za zadnjim avtomobilom pri semaforju, PRED RAMPO. Mar ni to nekaj logičnega? Če pride vlak si res ne želim a) da sem na tirih, b) da se znajdem ujeta za rampo in c) da se rampa zapre na streho mojega avtomobila. In ta gospa, blond gospa, stara približno 60+ let v rumeni Nissan Micri, je takrat zadaj čisto ponorela. Hupala, mahala z rokami, jaz pa sem ji v odgovor.... prijazno pomahala. Takrat šele se ji je odpeljalo in, ko se je prižgala zelena luč je bušnila mimo mene na levi pas in mi kazala z roko, češ da sem neumna, nora, karkoli že. Človek res ne ve ali bi se smejal ali jokal, so pa taki trenutki redki, ko mi pade na pamet kak citat iz svetega pisma. Blagor ubogim v duhu, zakaj njih je nebeško kraljestvo. :)

Tej gospe, blond, stari nekaj čez 60 let v rumeni Micri, če se prepozna v opisu, želim vse dobro v življenju, kolikor ga je še ostalo, če se toliko razburja za takšne stvari. V primeru, da se prepozna, jo prijazno povabim, da ji častim par škatlic Persena in tečaj cestno prometnih predpisov. Kar pa se mene tiče, pa se ji zahvaljujem za lep dan, saj sem se ob pogledu na njene mahajoče roke in vse bolj štrlečo naščeperjeno frizuro, res iz srca nasmejala.

Šiujo!