Komentiranje je omogočeno tudi anonimnim uporabnikom, zato le na dan z besedo :)

sreda, 28. oktober 2015

S terena...

Mislila sem, da o beguncih ne bom pisala, ker mi gredo večne debate in enostranska črno bela mnenja o tem res že na živce. Glede na to, da sem članica prostovoljne ekipe prve pomoči, ki je civilne zaščite naše ljube države in, ki je in bo vpoklicala ob vsaki večji krizi, pa sem dobila priložnost sama od blizu videti stanje na meji. 

Dejstvo je, da je celotna zadeva plod napak storjenih s strani več ljudi, držav, organizacij. Tako ne bi smelo biti. Veliko ljudi v reki tako imenovanih beguncev, ne bi spadalo v to skupino. Ti ljudje se pritožujejo, zganjajo nemire. Po besedah enega od policistov je potrebno le kakih 5 nemirnežev na več sto ljudi, pa je cela pi**rija. POLICIJA IN VOJSKA se izredno trudita. Vsi smo se tam počutili varne, nikogar ni rabilo biti strah. Delajo dolge izmene, svoje družine komaj kaj vidijo, pa še vseeno delajo s potrpljenjem in tudi z dobro voljo. 

Pričevanja prostovoljcev, ki so imeli solze v očeh in cmoke v grlih, bi rahlo obsodila. Dejstvo je, da begunci niso v hotelih, res nimajo vsega luksuza ki ga imamo mi, res so veliko na prostem, res so veliko brez hrane. Skoraj vsi so prehlajeni, premraženi, utrujeni. AMPAK to ni problem, ki smo ga napravili mi, čeprav smo ga primorani reševati. Z ekipo prve pomoči smo po starem sistemu oddelali le osemurno izmeno, pa vam povem, da smo bili deležni čisto vsega možnega. Ubogi so najmanjši otroci ki so slabo oblečeni, lačni,ker mame nimajo več mleka, velikokrat pa so prav ti izkoriščeni zato, da bi starš z otrokom šel ven iz ograje, ali pa dobil prednost. Tudi pri deljenju hrane se otroke velikokrat izkoristi, da gredo večkrat iskat, to pa seveda nikamor ne pelje, ker je logično da pri tisočih ljudi, ne sme prihajati do podvajanja in deljenja hrane brez sistema in po merilu kdo se ti "smili" 

Prostovoljci, ki se jim ljudje smilijo, bi morali ostati doma. Tudi jaz sem empatičen človek, otroke imam rada, takšne in drugačne in tudi mnogo begunskih otrok sem pobožala in se jim nasmehnila, vem pa, da so žrtev sistema, mogoče nespameti svojih lastnih staršev in, da enostavno ne gre delit hrane in drugih dobrin kar tako vse povprek, ker jih prihaja še mnogo. Videla pa sem tudi drugo plat. Da so otroci tam nekje pri petih, šestih letih že naučeni izkoristiti situacijo, goljufati. 

Vojska in policija z vsemi delata izredno spoštljivo in se trudijo ohranjati vsaj nekaj udobja za vse, vendar v tej situacijo to pač ne gre bolje kakor je. In če bo zgorel še kak šotor bo še slabše, če pa morda ne bi, bi pa bil kakšen več pod streho... V isti skupini beguncev pač najdeš takšne in drugačne. Tiste, ki kričijo NO SLOVENIA in se zaletavajo v ograjo in tiste, ki ti vzamejo metlo iz rok in pomagajo pospravljat, ki prinesejo čisto hrano, ki jo najdejo nazaj, da jo daš komu drugemu, ki rečejo thank you... Ampak takšnih je bilo žal manj kot prvih. 

V razprave kaj je prav in kaj ne se ne bom spuščala, imam svoje mnenje, vendar sem ga pustila doma, saj sem šla pomagat ljudem, prav tako pa tudi našim ekipam pri vzpostavljanju reda na mejah. Morate se zavedati, da je vojska in policija dol v prvi vrsti ZARADI SLOVENIJE, da ne uide vse izpod nadzora in da dejansko niso ogroženi okoliški prebivalci. In prav tako so tudi zdravstvene službe in ekipe prve pomoči dol tudi zato, da se zajezi izbruh kakšnih hujših bolezni. 

Bi bilo pa zelo lepo, če bi mediji nehali napihovati zgodbe z ene in druge strani, predvsem pa, če bi nehali gledati na vsak napačen korak naših ekip. Zavedajte se, da se vsi trudijo po najboljših močeh, a ko tečeš proti triažnem prostoru s skoraj nezavestnim dojenčkom v rokah in nekdo za tabo kriči "WHERE IS YOUR HUMANITY," ko daš otroku jabolko in ga dobiš v glavo, ko si v službi 12 ur in poslušaš zmerjanje in kričanje nate... Verjemite da pride tudi trenutek slabosti, oziroma da vsakemu pripada tist trenutek slabosti, ko se postavi za SVOJE pravice in zahteva nekaj SPOŠTOVANJA tudi zase. Verjamem, da imajo tudi begunci pravico do trenutkov slabosti, a verjemite, kmalu postane jasno, da verbalno (in včasih tudi fizično) nasilni niso tisti, ki so šli s hudih razmer. Tisti, ki so ušli vojnim grozotam, so zadovoljni s hrano, so zadovoljni z odejami, razumejo, da jih je veliko zadaj, rečejo hvala... Tisti ostali pa... 

Zakaj je v medijih tako malo zgodb z druge strani? Zakaj se vsaka izjava nekoga, ki je do dogajanja bolj kritičen, takoj izbriše ali pa se na posnetku s terena ne objavi? Zakaj se objavi posnetek prostovoljke, ki kriči, da je dogajanje takšno kot genocid, ker ji niso dovolili delit dodatne hrane? Zakaj nihče ne pove, da je najbrž ta gospa prišla do ograde s 1000 ljudmi s štirimi sendviči? Zakaj ne povedo, da je skoraj prišlo do stampeda, ko je neka gospodična začela delit cigarete čez ograjo? 

Nekateri ljudje so res reveži in predvsem otroci res niso nič krivi, je pa potrebno v takih primerih pustiti čustva doma in uporabiti pravo mero zdrave pameti. In potrebno je pogledati predvsem nase. Na našo varnost, na varnost naše države. V DOBRO VSEH.





Ni komentarjev: