Instant planinci

Zdi se mi, da smo Slovenci narod planincev. Glede na to, da imamo tudi morje, imam občutek, da se veliko bolj identificiramo kot podalpski narod, kot pa obmorski. Planinarjenje je praktično naš nacionalni šport in pravi Slovenec postaneš bojda šele, ko prilezeš na Triglav, našo najvišjo goro. Sama sem BILA planinka, ko sem bila še otrok. S starši smo precej lazili v naše visokogorje in osvojila sem kar nekaj dvatisočakov. Potem sem šla kakih deset let peš največ do avtobusne postaje in nazaj, dokler me ni lani spet prijelo. Pa sem zlezla najprej na enega dvatisočaka in, ker nisem umrla od napora. sem začela počasi nabirati kondicijo za še kakšnega. In zdaj plezam po okoliških hribih. Nič višjega, ravno toliko za rekreacijo in, da se preluftam. Kupila sem si gojzerje, ker jih pač sploh nisem imela in za čas, ko bom tisto kondicijo, ki jo vztrajno pobiram po teh naših gričkih, nabrala do te mere, da se odpravim kam dlje. In takrat bom spet planinka.

Zame namreč obstajata dve obliki planincev; planinci in instant planinci. Pa mi, ki skušamo biti tisti prvi, ampak sami vemo, da še nismo. Planinec ni tisti, ki gre dvakrat na leto na Šmarno goro in enkrat na Veliko planino. Planinec gre v visokogorje, planinec hodi več kot dve uri v eno smer. Planinec ni tisti, ki je iz športne trgovine prišel popolno opremljen, v najnovejših pohodnih hlačah, z gamašami, ogromnim nahrbtnikom polnim nepotrebnih neumnosti, za katere niti ne ve čemu služijo. Planinec je tisti, ki je oblečen v skladu z razmerami in tako, da bo njegova pot varna. Planinec ni tisti, ki pride na vrh Šmarne, naroči kapučinčka in naredi 15 selfijev, s katerimi se bo hvalil o svojem podvigu. Planinec ve, da marsikdaj na vrhu ni niti čaja, planinec gre v hribe zato, da bo dosegel nek cilj, videl kaj lepega in to seveda lahko tudi fotografiral, a ne zato, da se bo kazal drugim. Še bi lahko dolgovezila, a naj zaključim s tem, da ne mora biti pač vsak planinec. In smešno mi je, ko se ljudje hvalijo z opremo, pa s svojimi podvigi, ki ponavadi ne sežejo višje od 1500 m nadmorske višine (pa še to so se do 1300 pripeljali z avtomobilom).

In kar najbolj loči prave od instant planincev je odnos; do narave, do gorskega miru, do osebja v planinskih kočah in do ostalih planincev. Pravi planinec pozdravi ljudi, ki jih sreča na poti. Pravi planinec odnese smeti v dolino. Pravi planinec ne kriči, ne posluša glasbe kar na glas iz telefona, ne proži kamenja, ne vznemirja živali. In, na kar sem jaz še posebej občutljiva, pravi planinec si naroči tisti čaj v planinski koči in pusti vsaj tistih nekaj evrov oskrbniku. Danes smo se s kolegi odpravili do ene izmed planinskih koč, ravno na pravi višini za instant planince. Ko smo prišli gor (in res je pihalo in bilo mrzlo) smo si izborili še zadnjo prosto mizo v koči, naročili za jest in vsak svoj čaj. Sendviče smo pustili v nahrbtnikih. Hrana ni bila draga, bila je odlična in konec koncev, boš pa že dal tistih par evrov in pojedel tiste žgance!

Za sosednjo mizo so se usedli trije mladi ljudje. Eden od njih je naročil čaj zase, dekleti nista naročili ničesar. Nato pa so začeli vleč iz nahrbtnikov žemlje, salamo, ČAJ V PLASTENKI... In so si priredili pravo gostijo. Za ceno tistega čaja, ENEGA ČAJA, so sedeli na toplem, medtem, ko je najbrž kdo sedel zunaj zaradi njih in zunaj jedel tisto obaro. Kuharica jih je sicer opozorila, da tovrstno vedenje ni preveč zaželeno, a se niso pustili motiti. Nenapisano pravilo namreč je, da če imaš hrano s sabo, pojej zunaj. Ampak nekateri so tako brezbrižni, da ne pomislijo, da mora tisto peč nekdo zakuriti, da je toplo, da nekdo cel dan kuha, skrbi za prenočišča... Oskrbniki planinskih koč imajo polne roke dela cele dni, sicer včasih manj kot drugič, a vseeno. Zaslužijo si tistih nekaj evrov zaslužka in, če že moraš žuliti tisti sendvič in piti čaj, ki si ga prinesel od doma, to počni vsaj zunaj. In to bi pravi planinec razumel.