Kaj je svetejše od ljubezni?

Danes so poslanci z 51 glasovi za in 28 proti izglasovali spremembo družinskega zakonika, ki odslej izenačuje istospolne zakonske skupnosti z raznospolnimi. To pomeni, da bodo istospolni partnerji lahko sklenili enakovredno zakonsko zvezo, z vsemi ekonomskimi, socialnimi in finančnimi pravicami (in dolžnostmi!), ki spadajo zraven. Sem spada tudi posvojitev otrok.

Že pred leti se je ob referendumu o družinskem zakoniku sprožila premnoga burna razprava in moraliziranje o tem kaj je prav in kaj ne, kaj je etično, kaj je naravno, kaj je sveto. Sama imam sicer nekatere pomisleke, vendar pa menim sledeče. Kaj je prav je zelo relativno, saj je za vsakega prav nekaj drugega. Mislim, da bi moral biti edini "prav," ki velja ta, ki razmejuje zakonito od nezakonitega. Mislim, da bi se etika morala začeti razčiščevati najprej kje drugje, kot pri istospolnih parih, ki lahko morda živijo bolj zgledno družinsko življenje kot ti, ki o etiki najraje govorijo. O tem kar je naravno je tudi lahko dolga debata, kajti potemtakem noben par, ki ne more spočeti otroka ne bi smel imeti možnosti posvojitve, saj ni naravno, da imata otroka. Potem bi bile rejniške družine prazne, saj se mi zdi pri nekaterih neodgovornih starših povsem nenaravno, da so lahko imeli otroke in celo več teh. Trditi, da bi bilo otroštvo otroka istospolnih partnerjev slabo je enako, kot trditi, da če bosta v družini in oče in mama, bo otroštvo lepo. Če bi ta enačba držala, ne bi imela socialna služba nobenega dela. Pa vemo, da temu ni tako. 

Na vseh straneh so dobri in slabi. Menim, da vsak zasluži živeti sebi zvesto življenje in imeti rad. In tu pridemo do zadnje postavke. Kaj je sveto? Velikokrat so se oglasili zagrizeni kristjani, ki so besno navajali izseke iz Biblije. Jaz, tudi kristjanka, pa bom navedla naslednji odstavek iz pisma Svetega Pavla Korinčanom:

Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi.

Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.

Ljubezen nikoli ne mine. Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili, spoznanje bo prešlo, kajti le delno spoznavamo in delno prerokujemo. Ko pa pride popolno, bo to, kar je delno, prenehalo. Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega. Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan.

Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.

Največja je ljubezen... Ljubezen, ki se meri po čistosti, po zvestobi, po jakosti. Ne po tem, kdo na drugi strani ljubezen prejema in katerega spola je. In kaj je svetejšega od ljubezni?