RECENZIJA: Garden State

Garden State je film za katerega najbrž niste slišali. Jaz tudi ne. Dokler mi ga ni priporočil kolega, ki ima sicer malce drugačen okus kot jaz, ampak sem se odločila, da vseeno poskusim. Zgodba govori o mlademu moškemu, ki ga igra Zach Braff (Scrubs), ki se po letih odsotnosti vrne k svoji družini za mamin pogreb. Po dolgotrajnem jemanju zdravil za katera ga je oče - psihiater prepričal, da jih potrebuje, se odloči prenehati in pogledati na življenje kakršno je.

V prvi vrsti se mi zdi film napoved prihodnosti za Jima Parsonsa, ki sicer igra manjšo vlogo in sicer fanta, ki: nosi kostum, ima rad kosmiče za zajtrk, govori Klingon, je rahlo zadržan in tog pri socialnih veščinah. Skratka, igra svoj lik, ki mu je že čez nekaj let prinesel slavo; Sheldona iz Big Bang Theory. Ob obisku zdravnika, ki mu namigne, da naj pač zamenja svojega psihiatra in ugotovi, če mu sploh kaj manjka, glavni junak v čakalnici spozna mlado, malce nenavadno dekle, ki jo igra Natalie Portman.

Film se več ali manj ukvarja z doživljanjem realnosti in soočanjem z njo. Glavni junak je celo življenje živel v nekakem paralelnem svetu, pod vplivom zdravil za agresivnost. Oče mu je namreč uspel ponotranjiti dejstvo, da je kriv za invalidnost svoje matere, ki je bila od nesrečnega padca in udarca z glavo ob rob kuhinjskega pulta paraplegik. V nekem prizoru Braff razlaga, da ga je mati ves čas spravljala ob živce, tega dne pa mu je prekipelo in jo je porinil, da je padla in se poškodovala. Star je bil devet let. Po tem dogodku je celo življenje jemal zdravila za agresivnost in bil nameščen v internat, ker naj bi bila matična družina zanj neprimerna. Vse to pa je predpisoval njegov psihiater - kar njegov oče. Tu se vprašam, kaj od te zgodbe je dejansko res, saj se mi zdi, da je tudi oče nekako nadzoroval dečkovo psiho. Po teh dogodkih je glavni junak z družino izgubil stik, dokler ga oče ne pokliče in pove, da se je mati utopila v kadi. Ob tej novici se odpravi domov in vsa zdravila pusti za sabo. S tem doživi pravi vrtiljak čustev, izkušenj, sooči se z vsemi možnimi vprašanji in, ko ga abstinenca od zdravil privede do hudih glavobolov, tudi obišče zdravnika pri katerem spozna Natalie Portman.

Na koncu se v njo, patološko lažnivko s svojimi težavami in posebnostmi, zaljubi in mu odpre popolnoma nov pogled na svet. Vseeno se odloči vrniti nazaj v staro življenje, ker mora po svojih besedah "sam urediti zadeve." Skratka, vrnil bi se v ustaljene tirnice in v način življenja, ki mu je udoben in poznan. Natalie Portman ga ob odhodu v solzah poduči o tem, da je pravzaprav reva, ki beži pred realnim življenjem. Braff se brani, da je težko in boleče in Portmanova izreče, zame najpomembnejši citat iz filma:

If nothing else, that's fucking life. It's real. Sometimes it hurts.

In na letalu ga zadane. Gre z letala in priteče za Portmanovo, ki joče v govorilnici. Odloči se soočiti s svojim življenjem in vsem kar spada zraven.

Film ni slab, je pa žanrsko malce oddaljen od stvari, ki jih ponavadi gledam. Vmes sem se že malce dolgočasila in bila že kar razočarana nad filmom, vendar pa je lepota tega filma ravno v tem, da se šele na koncu zaveš pomena, v filmu marsikoga morda najdeš in, če si dovoliš, tudi sebe.

Sicer pa je film popolnoma v skladu s svojim pomenom. Je takšen kot življenje samo; včasih je dolgočasno, včasih boli, včasih ni nič posebnega.... Ampak takšno pač je.

EDIT: Rok me je opozoril na to, da sem šla čisto mimo dejanske komičnosti filma. Res ni tako temačen, kot se morda zdi po tem opisu in ima kar nekaj genialnih prizorov, ki filmu dajejo vse kvalitete kakšne dobre komedije, ki ni ravno na prvo žogo.

Ocena: 6/10